Ne trudi se

Ne trudi se, človeček
sam postati bog,
čeprav trdiš -
da nosiš ga v sebi.
To pač ti ne boš.
Že mnogi so hoteli.
Biti,
a so uspeli
le iz grenke kupe piti.
Zato, glej:
poslušala več te ne bi!
In, kar je v tebi,
je zate,
tebi namenjeno.
Ceni to!
Zaupaj ji,
Previdnosti Edini,
saj je ženska.
Nežna.
Vsak sam sledi naj
svoji vsebini,
naj bo, kar je.
Če hoče.

Vodnika rabi le ubogi,
ki ne zna,
ne upa,
noče,
ne more,
ne sme
(in kar je še teh
ne ...)
misliti s srcem, glavo.
Zdravo.

Ne, nisi bog,
še mojster nisi,
ker si samo
človek.
Kot jaz.
Surovo podlo je
nastavljati obraz
za keš, denar, eure,
dolarje, za jene
in unče zlata
na račun
kateregakoli boga,
stlačenega na
CD-je, panflete
in videokasete!
Uboge goljufati.
No, priznam, aha!
Je treba znati.

Postani človek,
dvigni se iz tega dna.
Imaš gospo Izpraševalko,
ki hodi na obisk?
Izvrševalka itak pride sama.
In Previdnost, njuna mama?
Je tebe izgubila?
Izpustila?
In se, bog ne daj,
pred tabo skrila ...

kaj je

Kaj je, punčka, se ne moreš odločiti;
si že nehala iskati se, ne veš, kam iti?
No, povej, si že iz vseh kozarcev pila,
si že vse tramvaje, vlake zamudila?
Kaj je, punčka, si se v nič spustila,
boš vse, kar veš, kar pozabila?
Zdaj prodajaš, da boš kupovala
in mižiš morda, da boš potem iskala.

Kaj je punčka! Več pogumna nisi.
Te strašijo sence vse, obrisi?
Boš odnehala, tolmunčke zaledila,
In ne boš več kalčkov v sebi prebudila?

Kaj je punčka? Naj ne stre te vsak pogled!
Ali res ne veš, da si pustila sled,
tako mehko, nežno za ograjo ...
Mar ne vidiš? Radi te imajo.

Pridi, punčka, veš, saj nisi sama.
Čeprav ta hip prav vse se zdi ti drama,
(in odvrneš: Spet en strt kliše!)
dež res pojenjuje, sonce vrača se.

sanje o tistem

Deček in deklica sta na brezkončnem travniku nabirala marjetice...
ona je nabrala ogromen šopek, ga vrgla na fantka in zbežala...Začutila je dih
na tilniku in dve močni roki okoli pasu...
modrina neba...neslišno brenčanje žuželk
...brezšumen let reaktivnega letala...
nič misliti...čutiti ga... Potem se je vrnil
zvok stvari in ščegetljivost bilk...on je vstal, ji ponudil roko...sta skupaj odšla...

....................

Srečala sem angela, belega z oblaka.
Krila zložil je na tla, zdaj pa nekaj čaka.
Nič ga nisem vprašala, rekel je kar sam:
"Človek, mi lahko poveš, kam naj krila dam?

Nova so in mehka, močna, čisto rajsko perje!
Le v nebesih rabljena, čas jih sploh ne zmelje.
Nič več jih ne rabim tu, mar jih nočeš vzeti?
Glej, saj ne zahtevam nič, jih želiš imeti?"

Bleda vsa, šokirana sem na tla se usedla;
no, morda pred angelom sem grdo se vedla.
Sploh nisem dojemala, kaj se to godi
in zakaj zdaj Gabriel krila nudi mi.

Me gledal je zeleno vso in prestrašeno:
"Pa kaj ti je, deklica, vprašam le lepo...
Saj, če nočeš kril, povej, tukaj jih pustim.
Gor na nebu dolgčas je, tam samo lebdim.

Jaz pa rad sprehajam se, tečem kakor vsak,
ki kdaj na zemljo stopil je, vdihnil sveži zrak!
Včeraj prosil sem boga, naj me dol spusti,
mi je rekel:"To pa ne! Saj vendar angel si!"

Jaz zadosti tega imam, eterik nočem biti,
človek rad bi le postal, želim si še ljubiti!
Tako, navadno, zemeljsko, brez aure in brez kril.
Je dosti preletavanja, rad bi telesen bil."

To rekel je in stran odšel, je meni pustil krila.
Ostalo mi je le pero, ko sem se zbudila.
In zdaj ne vem, kako bi ga lahko uporabila...
Če Gabriel prikaže se, mu ga bom kar vrnila!

No, mogoče je pa res, kaj tako hitim!
Prirežem ga, nabrusim še, pa v črnilo z njim.
In če priteče pesmica iz tegale peresa,
morda spet srečam angela, ki noče v nebesa!

...........................

Kamilice

:)

iz mojega muzeja

A si s vase uprava?

...stavek vedno poplesaval in prijazno božal moje uho...
pogrešam teh 5 bedastih besed in na koncu ljubek vprašaj, ki dišal je domačno

prav'lca

Nekoč, pred davnimi časi, je na spodnji postaji Krvavca delala deklica, ki je, ob nakupu smučarskih kart, vedno vrnila preveč denarja. Naj se je še tako trudila, da bi izračunala pravilno vsoto vračila, na koncu je imela vedno primanjkljaj. Kmalu se je med ljudmi razvedelo in vsi so se zgrinjali pred njeno blagajno. Bila je že popolnoma obupana. Da je lahko poravnala vsakodnevno manjko v blagajnici, je morala prodati celo svoj mali rdeči avtomobilček in vrečko od inter diskonta. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Bila je vedno bolj in bolj v dolgovih. Vrsta pred njeno blagajno pa je bila iz dneva v dan daljša. Nekega dne pa se je pred njenim okencem prikazal Ludvik. Dejal je:"Nič ne obupuj, deklica. Imam rešitev za vse tvoje tegobe." Podal ji je čaroben mošnjiček. "Ko bo potrebno vrniti denar, ti samo trikrat potresi mošnjiček in iz njega bo padlo točno toliko denarja kot je potrebno," je še dejal Ludvik, trikrat zaploskal in že ga ni bilo več. Deklica sprva ni bila prepričana v čarobno moč mošnjička, a vedela je, da je Ludvik že ne bi nategnil. Odločila se je, da bo poskusila. In glej, mošnjiček je deloval! Res je deloval! Po nekaj dneh, ljudje niso več hodili z ogromnimi šopi denarja od njene blagajne. O, ne, vsak je dobil točno toliko kot je bilo prav. Deklica pa je bila nasmejana in vedno dobre volje. Ljubosumno je pazila na svoj mošnjiček in nikomur ni izdala svoje male skrivnosti. Bila je zelo hvaležna Ludviku, ki je odpravil vso njeno nesrečo in srečno je živela do konca sezone :)))))