Mene mot

A se samo men zdi, da so Cerklje vsako leto obupno oz. grdo okrašene? To je že prava sramota! In vsakič, ko vidim tiste ogabne zelene svetlobne šlaufe me prime, d bi se nagnila nad straniščno školjko in bruhala, bruhala... namesto, da bi okrasje vzbujalo praznično vzdušje, ga duši in zamori. Zdi se mi, da po drugih občinah veliko bolje poskrbijo za praznično iskrivost in estetskost. Na, pa sm spet mal pojamrala :) Kljub vsemu želim prijetne in mirne praznike prav vsem!

Štorja ene mjhne lbezni

Jsen rata tih, ne morš vrjet kok tih.
Use j ustav lih tko kukr je bo, zgleda kukr d se neb nč spremeniu. Ne močvara ne nive, ne smreke tm na kuclh ne jezr. Nč. Sam puletje je šu mem. Konc uktobra. Pa glih pozn pupoune.
U daljav tul ps in zemla dši kukr fajhtn listje. U zadnmo cajt je šu vlik dž, dj bo hmau šu clo sneh. Sonca ni anker več pa tma se plaz prek podna, v strnišh šmi, kukr d b se en pvazu naukroh. In z mglicam pride tud tist kr je že miniv. Spet vs vidm, hrib, drvesa, ceste – usi se spet vidmo.
Tud m'dva, ti pa est. Toj svetu tapuletn gvnt se prešern in prevzetn bleši na sonc. Kt d spod neb nč nusiva. Žit vlovi, zemla diha. In bo je suparn, se še spomnš?
Zrk je brenčov kukr roj nevidnga mrčesa. Ud zahoda se j bližova ujma in mdva deleč preč od v'si na ozk pot, kr puvprek po žit, ti pred mano - Sam, kva to vs briha?! Ja, vs, drah bralc! Čmu nj b to prpovedvov? Anka se n sprenevedjte! Kuko b vs uhka brigov, al sta dva čuveka zginva u žitnmo pol! To se vs zagvišn ne tiče! Vi mate druge matre, kt pa d b vs brigova tuja lbezn – pa sj sploh ni šv za lbezn! Dejstu j biu, d sm tisto mvado dečvo občudvov, hotu sm jo met. Kšnh duševnh preprek res nism občutu! Pa ona? No, zgleda, kukr d m je zaupova. Prpovedvava m j mnoho štorij, takh pa drhačnh, iz pisarne, kinota, mvadosti, in kr je še tacga v živlen. Sam use tola me je dugučasv in velikat sm si zaželu, d b bva guhunema. Biu sm srov fnt, pukvarjn u podn duše.
Enkat je sunkuvit obstava:
»Ti«, in nen gvas j biu slišat pvah an przadet. »Zakva me n pstiš prgmah? Sj me n lubš, in sploh je tok lepšh bab.«
»Se m pač dupadeš«, sm udguvoru in moja podlost m je bva naduse ušeč. Kuko rd b te bsede še parkat punovu!
Skloniva j gvavo. Naredu sm se, kt d me use ukp dugučas, mjhn prpru uč in s ugledvov ubliko nene gvave. Nen vase so bli rjav, čist navadn rjav. Nosiva jh je pučesane na čeu, kt je to vidva pr slavnh frajlah, k devajo rekvamo z frizeraj. Ja, sevede obstajajo lepše babe, k majo vlik lepše vase pa tud drgač – Sam kva! Sej je zmerj glih! Tud č so vase bl temne alpa bl svetle, pučesane na čeu alpa ne –
»Ti s ena boga para«, je kr naenkat djava, kukr d b sama seb guvoriva. Pugledova me je, me nežn kušnuva. In šva. Z ramam pukonc, gvnt pomeškan –
Steku sm za no, tko dset kurakov, in obstov.
Ubrnu sm se in se nism več uzru.
Dset kurakov je žveva najna lbezn, se vžgava, d b kuj ugasniva. To ni bva lbezn do groba kukr na primr Romeo pa Julija. Sam dset kurakov. Al u tistmo moment je žareva mjhna lbezn, udznotrej in čisto, u pravličnmu luksuzu.

izlivi

Tam nekje je dolina strtih,
počivališče polomljenih src
in občutkov, v dušo zaprtih.
Tam tava tisoč ljubezni
namesto oblakov
in iščejo,
iščejo svoje srce.
kličejo, kličejo ljubo ime.
Nebo kot krvavo, se rdeči,
od vseh nemih krikov
ga duša boli.
Težka kot svinec
sprehaja se sapa
in nabira žalost
v ljubke šopke,
ki dišijo rdeče.
Rdeče, ki te ljubim, rdeče.
Z njimi molče pokrije
sleherno srce.
...da bi le zaspalo
in nikoli več grešilo.

SVINSKO

Danes sem doživela zelo svinski dan. Ne da se niti povedat kolk. Bi se šla kr obest, če bi mela vrv. V današnjih časih mi je pa še posodil noben ne bi. Svinsko!

Dragi sveti Miklavž

Prinesi mi:
-nove ležaje za moje muhasto prevozno sredstvo
-2 kinder jajčki
-belega konja brez princa
-kavbojke v katerih ne bom videti smešno
-dobitno loterijsko srečko
-kremo proti gubam
-nekaj steklenic ruma (lahko Mercatorjev, ni pa nujno)
-balon napolnjen s helijem
-jebačke lučke
-zobno krtačko na tri prestave
-r za malo zeleno lego
-ajmar pšenice za putke
-manjšo prikolico motto piškotov
-hlapca in silvestrovanje v tujini

ker pa, dragi Miklavž, vem, da smo v krizi, mi prosim prinesi le tisti 2 kinder jajčki :)

Najbolj seksi 53-letnik na planetu!!!!!

Danes praznuje svoj 53. rojstni dan moj dragi oboževanec Billy Idol :) Ta dedec je tako prekleto seksapilen, da globoko diham in sem vznemirjena že samo ob njegovi sliki, kaj bi se šele zgodilo, če bi ga imela pred seboj v 3D obliki :)))) Z Billyjem je vse NAJBOLJŠE. Najrajši se vozim v avtu, če mi zraven prepeva in me hrabri Billy :), moja storilnost je najvišja, če vmes poslušam njega, najrajši se prehranjujem ob njegovi glasbi, najbolj sladko zaspim, če me on pospremi v sanje in nič ni lepšega kot seks v spremstvu njegovih komadov. Nikoli, ampak res nikoli, se ga ne naveličam! Torej, naj živi Billy Idol :))) nujna začimba v mojem življenju...

RIBA FISH vse najboljše!!!!!

spekla tortico, po navajanju virov, naj bi bila polnega in sofisticiranega okusa, sama pa je nisem uspela probat. Vse najboljše, mamica!!!

Iz časov, ko je bil svet še črno-bel

http://www.yearbookyourself.com/ Zanimiva stran, za krajšanje časa. Ja ja, res mi je dolgčas :) Morda bi bilo v šestdesetih vse drugače. Očala so res svetovna le s frizuro si ne bi upala pogledati niti skozi okno :))

Prvobitni nasmeh-Breskva zna

Čudežni učinki belega puha

Čudežni učinki belega puha, ki se radodarno vsipa z neba...
Začelo se je že zjutraj. Zbudila sem se precej zatežena in tečna-pogledala sem skozi okno in v le delčku sekunde sem bila dobrovoljna kot le kaj. Sneeeg! Sneeeg je! Tudi mati so bili danes občutno manj zoprni, kot jim je to v navadi. Skregali sva se samo kake trikrat :) V Kranju sem doživela karambol-JA PA KAJ POTEM, VAŽNO DA SNEGUJE. Od preplašene ženske ki se mi je zabila v rit, nisem zahtevala niti kupončka! Če je pa tkooo lepo, ker gre sneeeg. Zdaj bom sicer po svetu vozila še z visečim zadnjim odbijačem(tisti, ki me poznate namreč veste, da mi visi tudi sprednji), ampak komu mar!!! Potem sem imela precej vročekrven prepir z mojo boljšo četrtino. Kričanje, psovanje in cel kup pogrevanj...navadno potem ne bi govorili vsaj kakšen teden. Ampak, zopet čudež-čez pol ure greva na romantični sprehod v snegu. Nežna in čista belina, ki, vsaj za nekaj uric, prikrije vso umazanijo tega sveta. Svet, v vlogi nedolžne, lepe deklice, v beli puhasti oblekci. Krasni trenutki, za nas, sanjače ha ha ha.

Zimska pravljica

...nekaj za otroke v nas....
Zunaj je rahlo naletaval sneg. Sem in tja so večerne sapice vrtinčile drobne puhaste snežinke med gole veje prastarih dreves, ki so kakor nemi nočni čuvaji bdela nad vasjo. Okna na hišah so toplo žarela. Noč se je tiho plazila od vrat do vrat, se gostila med vogali hiš in radovedno kukala skozi ključavnice. Tudi ona je hotela slišati zgodbo, ki jo je dekle pripovedovalo malemu fantiču v rumeni hišici na robu vasi...

..."Povej mi pravljico." je zaprosil mali svetlolasi pobič in jo proseče gledal z iskrivimi rjavimi očmi. "Povem ti jo, ako boš potlej koj pridno zaspal in pustil, da v miru zakrpam nogavice," je hotelo biti strogo dekle, dasi so se ji kotički ustnic nagajivo vihali. Vstala je, vzdignila fantka v naročje in ga nežno položila v posteljo. Sama si je čez ramena ogrnila star, oguljen pled in se usedla poleg njega, še prej pa je na ognjišče vrgla nova polena, da je ogenj živahno vztrepetal. Mali jo je od strani pogledoval in kar ni mogel pričakati, da začne pripovedovati.
Nekoč, bilo je davno tega, je v majhni vasici onkraj potoka živela majhna deklica s svojo babico. Starši so ji umrli in tako sta z babico prav lično živeli v svoji bajtici. Lepo sta se razumeli, punčka je bila pridna in babica je ljubeznivo skrbela zanjo. Ako bi ne bili revni, bi jima življenje potekalo skoraj preveč lepo. Vse kar sta imeli je bila hišica in v majhnem hlevu ovčka, ki jima je dajala mleko in volno. Deklica se je najraje igrala z ovčko, neprestano sta tičali skupaj. Noreli sta po travnikih, se skrivali po senožetih in raziskovali samotne poti v gozdu. Dekletce je celo trdilo, da se ovca z njo pogovarja. Punčka sama ni hotela jesti, preden je bila sita ovca in ovca je dala mleko le če jo je pomolzla punčka. Nekega dne pa se je primerilo, da je šla deklica sama v gozd po dračje. Babica je ravno premišljevala, kje naj stakne kaj kar bi lahko skuhala, saj v shrambi ni bilo popolnoma ničesar več, ko se je na dvorišču pojavil debelušen gospod. Bil je gosposko odet in okoli vratu je nosil težko vrečko cekinov. Bil je trgovec.
"Koliko cekinov je imel v vrečki?"je hotel vedeti fantek, ki je vse dotlej tiho poslušal pripoved. "Kaj me prekinjaš?"je bilo nejevoljno dekle. Deček se je namrdnil in vztrajal: "Vseeno, hočem vedeti koliko cekinov je bilo." "Bilo jih je toliko, da jih niso znali prešteti vsi računarji kar jih je premogla mala vasica in še tri sosednje. Zdaj pa poslušaj."se je spretno izmaknila točnemu odgovoru.
"Bog daj mamka, kaj bo dobrega,"je babico pozdravil gosposki človek. "Bog daj." je zamišljeno odzdravila. Gospod je videl, da je starka slabe volje in da jo utegne nekaj težiti. Toliko časa je drezal vanjo, da mu je nazadnje le povedala, da ne ve kako bo nahranila sebe in lačno deklico. Tedaj ji je predlagal, naj zamenja svojo ovco z njegovo mošnjo cekinov. Babica ga je nejeverno pogledala, nenavadna ponudba ji je vzela sapo. Dolgo je pomišljala, toliko denarja še svoj živi dan ni videla, a punčki bi ločitev od ovce strla srce. Vendar jo je želodec glasno opomnil, da je lonec prazen. "Hm, s tem denarjem bi nakupila hrane, da ne bi nikoli več stradali in punčka potrebuje nove čeveljce."je naglas razmišljala. "Čeveljce imam in to tako lepe, da jim ni para,"je pohitel trgovec ter že potegnil par rdečih čevljev iz črne malhe. Tedaj se je babica odločila-prodala bo ovčko in jima z denarjem zagotovila udobno življenje. Punčka bo za tolažbo dobila čeveljce, ob prazniku pa ji bo tako ali tako kupila novo ovčko-kaj eno, deset. Segla sta si v roke in kupčija je bila narejena.
"Tudi jaz bi rad imel ovčko," je zasitnaril dečko. "Morda ti jo spomladi na sejmu, res kupiva." mu je zarotniško pomežiknila.
Ko se je deklica proti večeru vrnila domov, je v hišici prijetno dišalo po najboljših, skoraj prazničnih jedeh. Miza se je kar šibila pod težo raznih dobrot, tudi sveže belega kruha, ki ga je imela punčka najrajši, ni manjkalo. Vsa vesela je hitela za mizo, saj cel dan ni ničesar zaužila. Tedaj se je spomnila, da je tudi ovčka gotovo lačna. Stekla je v hlev in kakor pribita obstala. Kot brez uma je tekala sem ter tja in pogledovala za ljubo ovčko. Tudi klicala jo je, a je namesto nje pritekla babica. Zdaj je punčka točila tako debele solze, da je starko kar stisnilo v grlu. S težavo je razložila deklici, rotila jo je naj vendar neha jokati in ji obljubljala vse mogoče lepe reči. Zaman. Punčka se ni dala pregovoriti, z drobnimi pestmi se je pognala nad babico: "Sovražim te!" Nato ji je ta pokazala prelepe rdeče čeveljce, dekletce pa jih je divje zagnalo v zaprepadeno ženico : "Ničesar nočem od tebe! Raje zmrznem in umrčkam od lakote, kot da bi prodala mojo ljubo ovčko!" S temi besedami je stekla iz hleva in pustila babico tarnajočo in nesrečno kar samo. Punčka je tekla in tekla brez pameti in cilja, sploh se ni mogla ustaviti. Bilo je temno in zatavala je že preveč globoko v gozd. Veje so jo grabile za obleko in spotikala se je ob korenine, a je še kar tekla.
"Pa je ni bilo strah?" fantek ni mogel verjeti. "Bila je preveč razburjena in žalostna, da bi mislila na strah."je razložilo dekle in ga pobarala ,"a bi tebe bilo strah?" "Kaj še!" se je junačil mali.
Ko je babica videla, da se punčka ne bo vrnila, jo je stiskalo v prsih in nesrečna jo je klicala, dokler ni popolnoma izgubila glasu. Bala se je, da bi se ji kaj ne pripetilo. Tisto noč se je še bolj postarala in zjutraj ni več mogla vstati iz postelje. "O, jaz, nesrečnica, kaj sem storila!" je bilo vse kar je lahko spravila iz grla. Močno je zbolela, ko punčke tudi drugi in tretji dan ni bilo na spregled.
"Uboga babica." je užaloščeno rekel fantek in dekle ga je pobožalo po kuštravih laseh, dobro se ji je zdelo, da pobič premore toliko sočutja.
Punčka se je v gozdu izgubila. Bila je lačna, premražena in žalostna. Jeza na babico je že začela popuščati. A čutila je, da ji pripetljaja z ovčko ne bi mogla nikoli odpustiti. Sedla je pod visoko smreko in tiho zaihtela. Kmalu je od vsega hudega zaspala. V sanjah je videla bolno babico, ki se muči in vzdihuje. Videla je sebe kako jo bije z drobnimi peščicami in ji v obraz govori hude besede. Videla je belo smrt v črnem ogrinjalu, ki steguje koščene roke po babici. Slišala je kako se nekje v daljavi oglaša ovčka in v krikih se je vsa prepotena zbudila. Vstala je in začela obupno iskati pravo pot iz gozda, da čimprej pride do babice, jo objame in se ji iz srca opraviči. Dolgo je hodila in blodila po gozdu, ko je končno prišla do poznane stezice. Pohitela je še bolj in kmalu je bila pred hišico. Obšla jo je tesnoba in s črno slutnjo je vstopila. Babica je ležala v postelji nemirno begala v morastih blodnjah. Punčka je tiho pristopila k postelji in jo prijela za roko. Babica je odprla oči, ko je zagledala deklico se ji je na ustnicah izrisal blažen smehljaj. Mala punčka je začela govoriti in se ni znala ustaviti. Besede obžalovanja in sramu so bruhale iz nje, gorke solze pa so omočile babičino lice. Starka jo je stisnila k sebi, srečna, da jo vidi in jo spravljivo in ljubeznivo gladila po laseh. Mali se je od srca odvalil kamen. Kakšno srečo je imela, da je našla domov in da je babica živela. Kako strašno bi ji bilo sedaj pri srcu, ako babice ne bi več imela. Deklica je vstala in začela kuhati zdravilna zelišča, da bi babica le ozdravela. Dan za dnem je skrbela zanjo, jo hranila in ji prepevala vesele pesmi. S časoma si je starka opomogla, a dobrega zdravja ni bila nikoli več. Od tedaj se nista nič več prepirali-no mogoče le malo, za prazen nič-in še tedaj sta ena drugi takoj odpustili, saj sta še predobro vedeli, kako boleči so lahko očitki in kako se besede ujedajo v dušo. Raje sta zaplesali sredi travnika, babica in mala punčka s svojimi lepimi rdečimi čeveljci.
Dekle je pokrilo na pol spečega fantička in ga nežno poljubilo na čelo. "Pa mirno spi moj mali." Sama pa je hitela krpati njegove nogavice. Še prej pa je odprla staro leseno skrinjo in iz nje vzela par prečudovitih rdečih čevljčkov. Podržala jih je v naročju in se nasmehnila sama sebi...

...Zunaj pa je še vedno naletaval sneg, noč pa se je odplazila naprej, da vidi ali pri sosedovih že spijo.

Zate bi tekla na Triglav

Zate na Triglav že zjutraj bi tekla in za večerjo ti štrudelj bi spekla, medtem pulover rdeč bi ti spletla, vse na en, dva, tri…

Še eno izmed juter, ko obupano iščem samo sebe. Iz ogledala me obtožujoče in rahlo bedasto gleda patetična blondinka s popolnoma omajano samozavestjo, ki je bila še pred nekaj meseci zadovoljna in samozavestna, naravna rjavolaska. Ampak svetlolaske so, po njegovem skromnem mnenju, takoo zelo seksi. S slabo vestjo si prižgem cigareto, česar moj ljubljeni ne more trpeti. Z užitkom vdihavam dim in razmišljam kaj bom delala tekom dneva. Spomnim se in mu napišem ljubeč sms za dobro jutro, če bom imela srečo, mi bo morda celo odpisal. Že neštetokrat sem si rekla, da tega ne bom več počela pa še vedno ne morem iz svoje kože. Po trebuhu mi začne kruliti, pojedla bi vse kar imam v hladilniku pa sem zopet na dieti. Odkar je zadnjič pokomentiral moj preobilni trebušček in celulitično zadnjico, sem shujšala že dobre štiri kilograme, česar pa seveda nikakor ni opazil. Neprestano imam pred seboj podobo njegove vitke in nadzemeljsko lepe sodelavke, kateri večkrat na dan poje slavospeve. Brrrr, kar stresem se in lakota me mine. Sem rekla, da me je lakota minila? Mislila sem, skoraj minila. Še vedno bi namreč pojedla najmanj pol zaloge vse hrane v stanovanju. Zazvoni mi telefon. Klical me je prijatelj, s katerim se nisem dobila že celo večnost, saj se dragi zaradi njega počuti ogroženega. Nisem se mu javila, kljub temu, da si obupno želim njegove pomirjujoče družbe. Že od nekdaj me vsakič zna spraviti v dobro voljo.

Še preden se lačna odpravim v službo, ljubemu napišem še en sms z ekstremno ljubeznivo vsebino, da ne bo mislil, da ga zapostavljam. Na delovnem mestu sem zaposlena z razmišljanjem o tem, kako ga bom nocoj presenetila. Namesto, da bi prispevala kaj pametnega k našemu ubranemu kolektivu in opravila službene dolžnosti, se raje izgubljam v mučnem pričakovanju njegovega klica, sms-a ali vsaj elektronskega sporočila. In ko si za kosilo privoščim kozarec vode z limono in pol zvečilnega gumija, moj želodec glasno protestira. Stopetnajskrat pogledam na uro, pokadim pol škatlice cigaret ter dvakrat zalijem lončnico na mizi in glej ga zlomka, preživeli smo še en delovni dan.

Ko se popolnoma brez energije vlečem proti domu, dobim genialno idejo. Odštorkljam do najbližjega bankomata in dvignem zadnjih sto evrov, ki so še težili moj račun. Vse prihranke sem namreč žrtvovala za najin romantični dopust v Franciji. Z denarjem živahno zavijem v trgovino z erotičnimi pripomočki. Sramežljivo se sprehajam med vso to živopisano ponudbo raznih črpalk, umetnih vagin in penisov ter domiselnega spodnjega perila. Pogled mi obvisi na uniformi francoske sobarice. To je to. Da, da, cunjice izgledajo prav mično na mladem modelu. Kako pa bo vse skupaj izgledalo na meni?”Stlačila se bom v tole, pa če potem takoj izdihnem,” si glasno prisežem. Pa še v akciji je in stane samo osemindevetdeset evrov. Deset minut kasneje že vzravnano korakam po ulici z lično vrečko v roki in prazno denarnico v torbici. Med hojo ga vsa vznemirjena pokličem, da se zmeniva za zvečer. Oglasi se precej nejevoljno, češ da ima pomemben sestanek. Brez slabe vesti mi tudi pove, da se bo v službi zavleklo in da se nocoj nikakor ne moreva videti. Ko ravno odprem usta, da bi ugovarjala, nejevoljno prekine zvezo z izgovorom, da se mu mudi.

Tedaj se v meni nekaj prelomi. Postanem besna in užaljena. Vrečko s trapasto uniformo zabrišem v prvi smetnjak, ki mi prekriža pot. Pobrskam po torbici, da najdem tista dva osamljena evra, ki sta mi ostala. „Živjo, danes zvečer pri meni. Ne pozabi prinesti vina!“ žgolim v telefon svojemu prijatelju, medtem ko hlastno goltam sendvič z majonezo. K vragu z dieto!

...ja v današnjih časih je pač tako. Tale naša simpatična blondinka, na žalost, ni osamljen primer. Nobenih šopkov in romantičnih podoknic. Danes mora človek vse sam. Dokler nam nekega dne ne poči film in vse skupaj pošljemo k vragu.
No, fantje, seveda niste vsi enaki in ne to ni javni napad na moško populacijo, seveda ne. V resnici vas itak ljubimo čez vse, le včasih je potrebno malo potarnati. Saj veste, da smo potem malo manj sitne in nas glava kar naenkrat ne boli več :) Pa tudi na vroč štrudelj ste še vedno vabljeni, bi rekla naša prepovedana Natalija :)
Sodelovali: Dora in MO

Po dumač

Zakva ni prov, če človk po domač zavija? A ni prov lepo sm pa ke slišat enga k po domač špreha pa ga zarad tega ni prov nč sram? Tud to paše zravn k slovenskmo jezik. Pa rečte, d ni tko.

Sevede se čist razume, d je treba v šolah pa javn'h ustanovah lepo po knižn govort. Drgač je pa med vrstniki in v prostmu cajtu. Zakva b mogu človk pr'krivat od kod prhaja? Sm Gorenka in to tista čist taprava pa mi tega ni prov nč nerodn priznat. Zmer mi je blo čist zanimiv spoznat človeka k guvori v narečju. Spoznaš miljon novih izrazov pa še narežiš se. Pa naj bo to Štajerc, Primorc, Dolenc alpa bilo kej drujga. Prov simpatičn mi je k edn mal drgač zavija. Vsi se zagvišn navte strinal. V naš deželc se je globok zakoreninu prepričanje, d narečja niso neki s čimr bi se uhka človk hvalu. Men se pa to ne zdi prov, k menim, d so tud narečja velik deu naše kulture in bi jih mogl ohranjat in bit ponosn, d jih mamo. Če sam na primer skočmo mau u šole pogledat. Velik je takih otrok k pridejo iz različnih krajov Slovenije in se morjo matrat pa prikrivat svojo guvorico. Poj se pa kdaj zmotjo alpa zarečejo so pa hitr deležn kšnih posmehlivih vzdevkov in zaničvana- „lej ga en kmet“. Če ludje neb bli tko zaplankan, bi vedl d narečja nimajo čist nč opravt s kmet'vanjem. U končn faz pa tud če. Pa tko nam je všeč, če srečamo kšnga k je iz druge države pa govori drug jezk kt mi. Svojga jezika v drugačn oblik pa ne znamo sprejet. Sploh med nam mladim je velik nesprejemanja. Sej se človk kr boji d ga bojo kamenjal, če bo v trgovin namest solate suvato naroču. Alpa u gostiln namest kozarca hladnega piva in ocvrtega sira z zelenjavno prilogo, en gv'ž mr'zuga pira pa pohan s'r z zelenavo. Glih zard tega sm se pa odločiva, d bo ta člank napisan po domač, za vse tiste k se ne pustejo in se trudjo, d narečja neb izumrva in zginva iz našga jezika. Est uporablam gorenščino, k jo pač znam. So pa zlo dobrodošl in zaželen komentarji v vseh narečjih naše lube deželce pod Alpam. Dejte si duška in izrazte svoj mnene. Mam občutk d bo tola še blazn zanimiv brat.