Tam nekje je dolina strtih,
počivališče polomljenih src
in občutkov, v dušo zaprtih.
Tam tava tisoč ljubezni
namesto oblakov
in iščejo,
iščejo svoje srce.
kličejo, kličejo ljubo ime.
Nebo kot krvavo, se rdeči,
od vseh nemih krikov
ga duša boli.
Težka kot svinec
sprehaja se sapa
in nabira žalost
v ljubke šopke,
ki dišijo rdeče.
Rdeče, ki te ljubim, rdeče.
Z njimi molče pokrije
sleherno srce.
...da bi le zaspalo
in nikoli več grešilo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
čudovita poezija in zelo resnična. Danes bom začela živeti za danes :)
Objavite komentar