Jsen rata tih, ne morš vrjet kok tih.
Use j ustav lih tko kukr je bo, zgleda kukr d se neb nč spremeniu. Ne močvara ne nive, ne smreke tm na kuclh ne jezr. Nč. Sam puletje je šu mem. Konc uktobra. Pa glih pozn pupoune.
U daljav tul ps in zemla dši kukr fajhtn listje. U zadnmo cajt je šu vlik dž, dj bo hmau šu clo sneh. Sonca ni anker več pa tma se plaz prek podna, v strnišh šmi, kukr d b se en pvazu naukroh. In z mglicam pride tud tist kr je že miniv. Spet vs vidm, hrib, drvesa, ceste – usi se spet vidmo.
Tud m'dva, ti pa est. Toj svetu tapuletn gvnt se prešern in prevzetn bleši na sonc. Kt d spod neb nč nusiva. Žit vlovi, zemla diha. In bo je suparn, se še spomnš?
Zrk je brenčov kukr roj nevidnga mrčesa. Ud zahoda se j bližova ujma in mdva deleč preč od v'si na ozk pot, kr puvprek po žit, ti pred mano - Sam, kva to vs briha?! Ja, vs, drah bralc! Čmu nj b to prpovedvov? Anka se n sprenevedjte! Kuko b vs uhka brigov, al sta dva čuveka zginva u žitnmo pol! To se vs zagvišn ne tiče! Vi mate druge matre, kt pa d b vs brigova tuja lbezn – pa sj sploh ni šv za lbezn! Dejstu j biu, d sm tisto mvado dečvo občudvov, hotu sm jo met. Kšnh duševnh preprek res nism občutu! Pa ona? No, zgleda, kukr d m je zaupova. Prpovedvava m j mnoho štorij, takh pa drhačnh, iz pisarne, kinota, mvadosti, in kr je še tacga v živlen. Sam use tola me je dugučasv in velikat sm si zaželu, d b bva guhunema. Biu sm srov fnt, pukvarjn u podn duše.
Enkat je sunkuvit obstava:
»Ti«, in nen gvas j biu slišat pvah an przadet. »Zakva me n pstiš prgmah? Sj me n lubš, in sploh je tok lepšh bab.«
»Se m pač dupadeš«, sm udguvoru in moja podlost m je bva naduse ušeč. Kuko rd b te bsede še parkat punovu!
Skloniva j gvavo. Naredu sm se, kt d me use ukp dugučas, mjhn prpru uč in s ugledvov ubliko nene gvave. Nen vase so bli rjav, čist navadn rjav. Nosiva jh je pučesane na čeu, kt je to vidva pr slavnh frajlah, k devajo rekvamo z frizeraj. Ja, sevede obstajajo lepše babe, k majo vlik lepše vase pa tud drgač – Sam kva! Sej je zmerj glih! Tud č so vase bl temne alpa bl svetle, pučesane na čeu alpa ne –
»Ti s ena boga para«, je kr naenkat djava, kukr d b sama seb guvoriva. Pugledova me je, me nežn kušnuva. In šva. Z ramam pukonc, gvnt pomeškan –
Steku sm za no, tko dset kurakov, in obstov.
Ubrnu sm se in se nism več uzru.
Dset kurakov je žveva najna lbezn, se vžgava, d b kuj ugasniva. To ni bva lbezn do groba kukr na primr Romeo pa Julija. Sam dset kurakov. Al u tistmo moment je žareva mjhna lbezn, udznotrej in čisto, u pravličnmu luksuzu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar