Zimska pravljica

...nekaj za otroke v nas....
Zunaj je rahlo naletaval sneg. Sem in tja so večerne sapice vrtinčile drobne puhaste snežinke med gole veje prastarih dreves, ki so kakor nemi nočni čuvaji bdela nad vasjo. Okna na hišah so toplo žarela. Noč se je tiho plazila od vrat do vrat, se gostila med vogali hiš in radovedno kukala skozi ključavnice. Tudi ona je hotela slišati zgodbo, ki jo je dekle pripovedovalo malemu fantiču v rumeni hišici na robu vasi...

..."Povej mi pravljico." je zaprosil mali svetlolasi pobič in jo proseče gledal z iskrivimi rjavimi očmi. "Povem ti jo, ako boš potlej koj pridno zaspal in pustil, da v miru zakrpam nogavice," je hotelo biti strogo dekle, dasi so se ji kotički ustnic nagajivo vihali. Vstala je, vzdignila fantka v naročje in ga nežno položila v posteljo. Sama si je čez ramena ogrnila star, oguljen pled in se usedla poleg njega, še prej pa je na ognjišče vrgla nova polena, da je ogenj živahno vztrepetal. Mali jo je od strani pogledoval in kar ni mogel pričakati, da začne pripovedovati.
Nekoč, bilo je davno tega, je v majhni vasici onkraj potoka živela majhna deklica s svojo babico. Starši so ji umrli in tako sta z babico prav lično živeli v svoji bajtici. Lepo sta se razumeli, punčka je bila pridna in babica je ljubeznivo skrbela zanjo. Ako bi ne bili revni, bi jima življenje potekalo skoraj preveč lepo. Vse kar sta imeli je bila hišica in v majhnem hlevu ovčka, ki jima je dajala mleko in volno. Deklica se je najraje igrala z ovčko, neprestano sta tičali skupaj. Noreli sta po travnikih, se skrivali po senožetih in raziskovali samotne poti v gozdu. Dekletce je celo trdilo, da se ovca z njo pogovarja. Punčka sama ni hotela jesti, preden je bila sita ovca in ovca je dala mleko le če jo je pomolzla punčka. Nekega dne pa se je primerilo, da je šla deklica sama v gozd po dračje. Babica je ravno premišljevala, kje naj stakne kaj kar bi lahko skuhala, saj v shrambi ni bilo popolnoma ničesar več, ko se je na dvorišču pojavil debelušen gospod. Bil je gosposko odet in okoli vratu je nosil težko vrečko cekinov. Bil je trgovec.
"Koliko cekinov je imel v vrečki?"je hotel vedeti fantek, ki je vse dotlej tiho poslušal pripoved. "Kaj me prekinjaš?"je bilo nejevoljno dekle. Deček se je namrdnil in vztrajal: "Vseeno, hočem vedeti koliko cekinov je bilo." "Bilo jih je toliko, da jih niso znali prešteti vsi računarji kar jih je premogla mala vasica in še tri sosednje. Zdaj pa poslušaj."se je spretno izmaknila točnemu odgovoru.
"Bog daj mamka, kaj bo dobrega,"je babico pozdravil gosposki človek. "Bog daj." je zamišljeno odzdravila. Gospod je videl, da je starka slabe volje in da jo utegne nekaj težiti. Toliko časa je drezal vanjo, da mu je nazadnje le povedala, da ne ve kako bo nahranila sebe in lačno deklico. Tedaj ji je predlagal, naj zamenja svojo ovco z njegovo mošnjo cekinov. Babica ga je nejeverno pogledala, nenavadna ponudba ji je vzela sapo. Dolgo je pomišljala, toliko denarja še svoj živi dan ni videla, a punčki bi ločitev od ovce strla srce. Vendar jo je želodec glasno opomnil, da je lonec prazen. "Hm, s tem denarjem bi nakupila hrane, da ne bi nikoli več stradali in punčka potrebuje nove čeveljce."je naglas razmišljala. "Čeveljce imam in to tako lepe, da jim ni para,"je pohitel trgovec ter že potegnil par rdečih čevljev iz črne malhe. Tedaj se je babica odločila-prodala bo ovčko in jima z denarjem zagotovila udobno življenje. Punčka bo za tolažbo dobila čeveljce, ob prazniku pa ji bo tako ali tako kupila novo ovčko-kaj eno, deset. Segla sta si v roke in kupčija je bila narejena.
"Tudi jaz bi rad imel ovčko," je zasitnaril dečko. "Morda ti jo spomladi na sejmu, res kupiva." mu je zarotniško pomežiknila.
Ko se je deklica proti večeru vrnila domov, je v hišici prijetno dišalo po najboljših, skoraj prazničnih jedeh. Miza se je kar šibila pod težo raznih dobrot, tudi sveže belega kruha, ki ga je imela punčka najrajši, ni manjkalo. Vsa vesela je hitela za mizo, saj cel dan ni ničesar zaužila. Tedaj se je spomnila, da je tudi ovčka gotovo lačna. Stekla je v hlev in kakor pribita obstala. Kot brez uma je tekala sem ter tja in pogledovala za ljubo ovčko. Tudi klicala jo je, a je namesto nje pritekla babica. Zdaj je punčka točila tako debele solze, da je starko kar stisnilo v grlu. S težavo je razložila deklici, rotila jo je naj vendar neha jokati in ji obljubljala vse mogoče lepe reči. Zaman. Punčka se ni dala pregovoriti, z drobnimi pestmi se je pognala nad babico: "Sovražim te!" Nato ji je ta pokazala prelepe rdeče čeveljce, dekletce pa jih je divje zagnalo v zaprepadeno ženico : "Ničesar nočem od tebe! Raje zmrznem in umrčkam od lakote, kot da bi prodala mojo ljubo ovčko!" S temi besedami je stekla iz hleva in pustila babico tarnajočo in nesrečno kar samo. Punčka je tekla in tekla brez pameti in cilja, sploh se ni mogla ustaviti. Bilo je temno in zatavala je že preveč globoko v gozd. Veje so jo grabile za obleko in spotikala se je ob korenine, a je še kar tekla.
"Pa je ni bilo strah?" fantek ni mogel verjeti. "Bila je preveč razburjena in žalostna, da bi mislila na strah."je razložilo dekle in ga pobarala ,"a bi tebe bilo strah?" "Kaj še!" se je junačil mali.
Ko je babica videla, da se punčka ne bo vrnila, jo je stiskalo v prsih in nesrečna jo je klicala, dokler ni popolnoma izgubila glasu. Bala se je, da bi se ji kaj ne pripetilo. Tisto noč se je še bolj postarala in zjutraj ni več mogla vstati iz postelje. "O, jaz, nesrečnica, kaj sem storila!" je bilo vse kar je lahko spravila iz grla. Močno je zbolela, ko punčke tudi drugi in tretji dan ni bilo na spregled.
"Uboga babica." je užaloščeno rekel fantek in dekle ga je pobožalo po kuštravih laseh, dobro se ji je zdelo, da pobič premore toliko sočutja.
Punčka se je v gozdu izgubila. Bila je lačna, premražena in žalostna. Jeza na babico je že začela popuščati. A čutila je, da ji pripetljaja z ovčko ne bi mogla nikoli odpustiti. Sedla je pod visoko smreko in tiho zaihtela. Kmalu je od vsega hudega zaspala. V sanjah je videla bolno babico, ki se muči in vzdihuje. Videla je sebe kako jo bije z drobnimi peščicami in ji v obraz govori hude besede. Videla je belo smrt v črnem ogrinjalu, ki steguje koščene roke po babici. Slišala je kako se nekje v daljavi oglaša ovčka in v krikih se je vsa prepotena zbudila. Vstala je in začela obupno iskati pravo pot iz gozda, da čimprej pride do babice, jo objame in se ji iz srca opraviči. Dolgo je hodila in blodila po gozdu, ko je končno prišla do poznane stezice. Pohitela je še bolj in kmalu je bila pred hišico. Obšla jo je tesnoba in s črno slutnjo je vstopila. Babica je ležala v postelji nemirno begala v morastih blodnjah. Punčka je tiho pristopila k postelji in jo prijela za roko. Babica je odprla oči, ko je zagledala deklico se ji je na ustnicah izrisal blažen smehljaj. Mala punčka je začela govoriti in se ni znala ustaviti. Besede obžalovanja in sramu so bruhale iz nje, gorke solze pa so omočile babičino lice. Starka jo je stisnila k sebi, srečna, da jo vidi in jo spravljivo in ljubeznivo gladila po laseh. Mali se je od srca odvalil kamen. Kakšno srečo je imela, da je našla domov in da je babica živela. Kako strašno bi ji bilo sedaj pri srcu, ako babice ne bi več imela. Deklica je vstala in začela kuhati zdravilna zelišča, da bi babica le ozdravela. Dan za dnem je skrbela zanjo, jo hranila in ji prepevala vesele pesmi. S časoma si je starka opomogla, a dobrega zdravja ni bila nikoli več. Od tedaj se nista nič več prepirali-no mogoče le malo, za prazen nič-in še tedaj sta ena drugi takoj odpustili, saj sta še predobro vedeli, kako boleči so lahko očitki in kako se besede ujedajo v dušo. Raje sta zaplesali sredi travnika, babica in mala punčka s svojimi lepimi rdečimi čeveljci.
Dekle je pokrilo na pol spečega fantička in ga nežno poljubilo na čelo. "Pa mirno spi moj mali." Sama pa je hitela krpati njegove nogavice. Še prej pa je odprla staro leseno skrinjo in iz nje vzela par prečudovitih rdečih čevljčkov. Podržala jih je v naročju in se nasmehnila sama sebi...

...Zunaj pa je še vedno naletaval sneg, noč pa se je odplazila naprej, da vidi ali pri sosedovih že spijo.